V glavi vsakega učenca se odvijajo kognitivni procesi, vendar je odvisno od posameznika za katero stvar je še posebej dovzeten. Nekateri se učijo s pomočjo fotografij, diagramov, miselnih vzorcev, drugim je dovolj, če snov predelajo z branjem, tretji imajo spet drugačen način. Seveda je smiselno v to učenje uvesti IKT, vendar moramo paziti v kakšni količini. Če se že kar takoj navežem na primer predmeta likovne umetnosti. Na splošno je pomembno, da se določene snovi lotimo tako, kot je za le-to najbolj primerno. Na primer pri matematiki bi se verjetno zelo težko kaj naučili, če bi nam profesor kazal rešene naloge in opisoval postopek, sami pa ne bi delali vaj. Pomembno je torej, da se dela lotimo tako kot je treba in tako kot zahteva od nas učna snov. IKT je pri likovni umetnosti prisoten predvsem skozi Power Point predstavitve ali slikovnih iskalnikov, to pa je tudi vse kar potrebujemo. Pri likovni umetnosti je pomembno, da učenec vidi kakšno je določeno umetniško delo, da ga zazna in da ve o čem profesor govori. Menim, da je ključno tudi to, da profesor oz. učitelj pozove učence k sodelovanju, da sami opišejo kar vidijo in s tem je že veliko narejenega, saj si delo, v katero se bolj poglobimo, veliko lažje tudi zapomnimo.
Pomembna je tudi večpredstavnos ali multimedija, ki pomeni kombinacijo različnih medijev, kot so slika, zvok, video in grafika. Pravzaprav to pomeni, da sta zaposlena vsaj dva čutna organa v našem telesu. Najbolj tipičen primer je video s podnapisi, kjer gledamo, slišimo in beremo naenkrat. Video je tudi koristen za uporabo pri pouku likovne umetnosti, saj je na spletu veliko posnetkov, ki so več kot poučni, predvsem pa zanimivi in dajo uri svežino, učence pa pritegnejo. Drug primer je čisto preprosto; PowerPoint predstavitev, kjer mora biti za potrebo večpredstavnosti besedilo in slika in ta način je pri pouku na plošni večkrat prakticiran. Pri multimediji, izbiranju materiala, izbiranju IKT gradiva za pouk pa je pomembno, da se zavedamo nekaj dejstev iz kognitivne teorije iz katere je izhajal tudi Mayer, ko je razvijal svojih 6 kognitivnih principov. Teorija namreč pravi, da slušni in vidni kanal delujeta istočasno in da velikokrat pride do preobremenitve enega od kanalov, lahko pa tudi obeh. Zato je res pomembo, da učencu omogočimo čim boljše pogoje za učenje, zato bom predstavila teh 6 Mayerjevih kognitivnih principov. Imenujejo se multimedija, modalnost, redudadntnost, prostorsko deljena pozornost, časovna povezanost in koherentnost. Pri vsakem principu je pomembno, da vemo kaj uporabiti, da ne preobremenimo kakšnega kanala. Pri multimediji je pomembno, da uporabimo tako gradivo, ki nima samo besedila ali samo zvoka, ampak da poleg besedila dodamo še sliko. Pri modalnosti je pomembno, da če, na primer, izberemo animacijo, pazimo, da nima podnaslovov, ker s tem obremenimo vidni kanal, povrh vsega pa učenec od tega ne odnese celotne zgodbe. Po Mayerju je pri animaciji pomembno, da je zraven pripoved. Če ne najdemo sinhronizirane verzije animacije, lahko še vseeno sami prevedemo besedilo, če imamo to možnost in jo beremo zraven ali pa preprosto zamenjamo animacijo.
Pri redudantnosti se rado zgodi, da je informacij kar naenkrat preveč. Če spet za primer vzamem animacijo ali video, tokrat s podnapisi, pripovedjo in sliko. Podatkov je preveč za stoprocentno sledenje in koncentracijo. V Sloveniji smo tega sicer vajeni, ker se ta princip krši že pri filmih na televiziji (podnapisi, angleščina v ozadju in slika) in tako smo verjetno manj občutljivi na to obremenjenost kot recimo Nemci. Ampak če gledamo iz učenčevega vidika, še posebej pri mlajšemu, je pomembno, da res izbiramo videe samo s pripovedjo.
Princip prostorsko deljene pozornosti je velikokrat kršen. To lahko opazim tudi pri lastnih PowerPoint predstavitvah. Veliko je tako, da je na prosojnicah nekaj vrstic besedila, ko to povemo pa pokažemo še fotografijo, recimo nekega likovnega dela, če je to pri likovni umetnosti. Pomembno je, da se besedilo in slika pojavita istočasno, zato ker je tako lažje razumeti o čem besedilo sploh govori. Podobno je tudi pri časovni povezanosti. Priporočljivo je, da se slika ne pojavi z zamikom.
Zadnji princip pa je koherentost. Ta princip se verjetno velikokrat nezavedno krši. Gre namreč za to, koliko nepomembnih podatkov mi posredujemo učencem. Seveda je včasih kakšen "kiks" celo dobrodošel, da malo razbremeni atmosfero napetosti v razredu, ampak če jih je preveč se rado zgodi, da učenca to samo zbega in pride do mešanja podatkov, zato je pomembno, da povemo res samo bistvo, s kančkom humorja ali s kakšno sočno podrobnostjo, ki se jo bodo učenci zapomnili in verjetno s tem tudi vso snov, ki je bila povezana s to informacijo.
Viri:
- Šolsko gradivo Jožeta Ruglja
- Najpomembnejši zaznamki iz psihologije (2008). Pridobljeno: 12. januarja 2014 z: http://www.zdravstvena.info/vsznj/najpomembnejsi-zaznamki-iz-predavanj-psihologije/#.
2. RAČUNALNIŠKA OMREŽJA
Brez računalniških omrežij si danes sploh ne znamo predstavljati vsakdana, mogoče pa je le pomembno, da vemo nekaj o tistih kraticah in izrazih, ki nas spremljajo povsod, vendar se tega nikoli zares ne zavedamo.
Najprej bi rada razjasnila kratici IP in TCP. Kratica IP pomeni Internetni protokol. Zdajšnja različica IP naslova je sestavljena iz kombinacij štirih števk. Z IP-jem mi pošiljamo podatkovne pakete, ki imajo naslov pošiljatelja in prejemnika, drugim računalnikom. Vsak računalnik ima svoj IP naslov in praviloma tudi ime. Težava je le v tem, da zdajšnja različica nima dovolj kombinacij števil za IP-je po celem svetu. Trenutno bojda delajo na tem, da bi prišla ven nova različica, s petimi števkami, ki bi pokrila več računalnikov. ežava je tudi v tem, da so trenutni IP naslovi narejeni predvsem za razviti del sveta, čeprav bi brez težav pokrili tudi del nerazvitega sveta, vendar so to že druge teme.
Druga kratica pa je TCP, ki pomeni transportni protokol. Ta protokol pa razbje podatke na manjše paketke, zahteva pa tudi, da se poškodovane podatke še enkrat pošlje. Ureja tudi poslane podatke, da do prejemnika pridejo v pravem zaporedju. Tako TCP, kot IP poskrbita, da prenesemo vse podatke prek omrežja.
Verjetno ste že kdaj naleteli na izraz imenski strežnik. Ta poskrbi, da se IP številka preveže v domeno in obratno. S tujko sistemu imenskih strežnikov rečemo DNS (Domain Name System). Ti strežniki torej obvladujejo vse informacije. Tako lokalne, kot tiste, ki smo jih že uporabili pa tudi tiste, ki jih iščemo po omrežju.
Seveda pa obstaja še cela vrsta drugih protokolov v omrežju. Tudi pri pošiljanju e-pošte se sprožijo protokoli. PRi dostavi e-pošte so to POP3 protokol in nekoliko bolj izpopolnjen IMAP protokol. Nastavimo pa si lahko tudi razne filtre za sprejem e-pošte. Pri pošiljanju e-pošte pa se sproži ftp protokol, kjer gre za prenos podatkov med dvema računalnikama.
Pomembna je tudi povezava strežnik/odjemalec. Ta dva predstavljata temelj interneta. Odjemalec je vsak računalnik, ki je na daljavo povezan z gostiteljskim računalnikom, ki mu omogoča neko storitev. Slednji je v bistvu strežnik. Pomembno je vedeti, da uporabnik računalnika namesti strežnik na svoj računalnik. Odjemalci potem postanejo brskalniki, ki nam omogočajo dostop do podatkov iz svetovnega spleta in storitve WWW. Brskalniki so torej odjemalci WWW-ja. Poznamo več teh odjemlacev, najbolj znani so verjetno Google Chrome, Mozzila Firefox, Internet Explorer, Opera itd. Vsi ti omogočajo dostop do svetovnega spleta. Naj še omenim, da je storitev WWW praktično vsak dan bolj razširjena in vsak dan več je spletnih strani, zato nam brskalniki pridejo še kako prav, ko iščemo podatke.
Pri računalnikških omrežjih je potrebno omeniti še arhitekturo P2P (peer-to-peer). Ta je verjetno najbolj znana zaradi torrentov. P2P je eden izmed možnih prenosov sistema ftp. Gre za to, da so vozlišča v centralnem omrežju, t.i. peers, ki so hkrati strežnik in odjemalec. Omogoča masovne prenose podatkov, kar je za Torrent idealno.
Pa se posvetimo še delom iskalnikov. Iskalniki so spletni programi, ki nam s pomočjo vnesenih ključnih besed posredujejo spletne strani. Seveda je njihovo delovanje precej zapleteno. Če pogledamo sesatvo malo na grobo, so sestavljeni iz treh delov: pajkov ali spletnih robotov, ki išče spletne strani in jih zapiše v svojo bazo, indekserjev ali kazalnikov, ki iskano besedo najde na vsaki strani na spletu in jo shrani v poseben register, kjer so te besede povezane s spletnimi stranmi in iskalnega procesorja, ki iskalne nize primerja z registrom shranjenih besed in potem poda najbolj primerne zadetke za našo ključno besedo. Najbolj priljubljeni iskalniki so vsekakor Google, Yahoo in Bing, pri nas pa tudi Najdi.si. Google uporablja še poseben Google Pagerank. Gre za poseben algoritem, ki meri pomembnost spletnih strani. Za ocenjevanje uporablja števila obiskov strani in kakovost. Tako so pod določeno ključno besedo najboljše strani med prvimi zadetki.
Viri:
- Kaj je Bit, kako deluje? (2009). Pridobljeno: 12. januarja 2013 z http://www.mojmikro.si/v_srediscu/podrobneje_o/kaj_je_bittorrent_kako_deluje
- Šolsko gradivo prof. Jožeta Ruglja
Taksonomija govori o razvrščanju učnih ciljev glede na zahtevnost. Prikazuje lestvico od preprostega do zahtevnega. Bloom je razvil taksonomijo s šestimi kategorijami: poznavanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza in vrednostenje oz. evalacija. Vse te kategorije je za učni proces treba obvladati preden gremo na naslednjo. Če ne poznamo določene snovi, tega ne moremo razumeti, če je ne razumemo, je ne moremo uporabiti, če je ne uporabimo, je ne moremo analizirati itd. Uporabna je tudi pri IKT-ju, ki ga lahko jemljemo kot še eno učno snov, kjer je Bloomova taksonomija res pomembna za upoštevanje.
V prvi fazi pomnenja je pomembno, da se zavemo prisotnosti javnih zaznamkov. To pomeni, da si zapomnimo spletne strani in informacije, ki jih iščemo s pomočje brskalnikov in iskalnikov. Tako podpremo pomnenje, informacije pa lahko delimo z ostalimi. Tipičen primer je Delicious, še bolj vsakodneven pa Facebook, kjer delimo informacije z drugimi ljudmi. Ko si te strani in informacije zapomnimo govorimo o javnih zaznamkih oz. social bookmarking.
Pri uporabi pri IKT-ju je nujno potrebno, da uporabljamo računalniške programe. Pri Likovni umetnosti takšnih programov res ne manjka. Izbiramo lahko med številnimi brezplačnimi grafičnimi programi, slikarskimi itd. Eden izmed najbolj enostavnih primerov je Slikar, ki ga ima praktično vsak računalnik. Z njim je enostavno delati in tudi otroci so nad tem navdušeni. Za bolj zahtevnejše oz. starejše učence, če se pravilno izrazim, je tukaj že Photoshop, ki verjetno ni najbolj primeren, ampak imamo več podobnih brezplačnih variacij, kot so Inkscape, PhotoFiltre itd. Obstaja še vrsta programov, ki jih sploh ni potrebno naložiti iz interneta, ampak se uporabljajo na spletu, kot so razni programi za izdelovanje stripov (Pixton, Toondon idr.) in drugih umetniških zvrsti. Skratka, programov je več kot dovolj.
Verjetno se z Bloomov taksonomijo nehote ali hote srečujemo že kar celo šolanje, ampak če pomislim za nazaj je lep primer le-tega ravno delo pri vajah, kjer sem vsaj jaz, večino programov začela uporablajti prvič in za večino ne bi niti pomislila, da obstajajo, kaj šele, da bi jih uporabljala. Vedno se je šlo zato, da sem najprej spoznala program, malo poskušala kakšni so določeni efekti. Najprej sem se spoznavala s programom, da sem ga lahko poznala. Potem je prišlo na vrsto razumevanje, kako kaj deluje, kaj je treba uporabiti za določen efekt in kmalu je zmedenost izginila. Potem sem šele lahko uporabila program, zavestno, brez oz. z manj presenečenji, kot na začetku. Potem sem to strnila v refleksijo, kjer sem analizirala svoje delo. Podobno je seveda možno uporabiti pri učencih. Menim, da so takšni programi, s katerimi smo se srečevali pri vajah primerni predvsem za učence tretje triade. Verjetno bi jih spoznala s programi za urejanje fotografij, najprej s Photofiltrom, ki je enostaven za uporabo, brezplačen in ima nekaj efektov, s katerimi se srečujemo tudi pri Photoshopu. Mogoče je urejanje fotografij bolj primerno za kakšno obšolsko dejavnost. Če pa se posvetim predvsem likovnim programom, ki ne vsebujejo urejanja fotografij, bi jih verjetno seznanila s kakšnim 3D programom, kjer bi svoje tehnične risbe prenesli v 3D svet, na koncu pa bi delo analizirali, verjetno kar z ustno refleksijo ali pa bi uporabila blog, za katerega sem že v prejšnji objavi napisala, da bi ga verjetno uporabila. 3D programov pa je spet zelo veliko. Verjetno bi bil primeren kakšen SketchUp ali pa Sweethome 3D.
Viri:
- Izdelovanje interaktivnih vaj (2001). Pridobljeno: 20. januar 2014 z: http://www2.arnes.si/~ssposesk1s/intera/gradiva.htm.
4. RAČUNALNIŠKE IGRE
Na spletu je ogromno računalniških iger, vendar jih prav za likovno področje primankuje. Večina jih je primernih le za mlajše učence (do 5. razred oz. do 4. razreda), ker gre večinoma za povezovanje pikic, pobarvanke, modne igrice, kjer oblačiš znane osebnosti itd. Zato je to kar zahtevna naloga, da poiščeš primerno igrico za otroke. Naloga je težka tudi zato, ker zelo malo iger, predvsem na internetu, ne dajejo nekega velikega pedagoškega znanja. Večina jih je narejenih za zabavo in ne toliko za učenje ali pa so res samo za majhne otroke. Če bi hoteli kakšno res super igro, ki bi bila primerna za pouk, bi morali svoj izbor preusmeriti na igre, ki se jih mora kupiti. Vendar bom vseeno podala kakšen URL naslov, spet pa ponavljam, da sta ti dve igri primerni predvsem za majhne otroke, takšne, ki so komaj začeli hoditi v šolo ali pa celo predšolske.
NICK JR. SPIN ART:
http://www.nickjr.com/kids-games/nick-jr-spin-art.html
To je igra, kjer otrok ustvarja zanimive krožne vzorce. Igra je primerna za kakšno kombinacijo angleškega pouka in Likovne umetnosti, saj je angleščina dokaj enostavna in to je iskreno povedano največ, kar lahko učenec od te igre odnese. Igro bi lahko povezali s preprosto teorijo o barvah. Predvsem bi lahko prišle v ospredje komplementarne brave. To bi učitelj učencem razložil in potem bi oni ti znanje uporabili. To nas privede to tretje stopnje Bloomove traksonomije, kjer učenec uporabi svoje znanje.
SKETCH IT
http://www.girlsgogames.com/game/sketch-it.html
Otrok razvija predvsem logično razmišljanje, saj se gre pri tej igri zato, da moraš žogo z risanjem pripeljati do cilja, ampak spet se mi zdi, da te igre res ne zadoščajo nobenim velikim pedagoškim ciljem. Gre spet za tretjo stopnjo taksonomije. Otrok počasi spoznava kaj mora narediti in kako doseže cilj. Vendar je res škoda, da ni igre na internetu, od katere bi učenec res kaj velikega odnesel.
V otroštvu sva s bratom ves čas igrala razne igre, kjer si gradil živalske vrtove /Zoo Tycoon) in lunaparke (Roller Coaster Tycoon) in igra je bila zabavna, razvijalo se je kreativno mišljenje, oba sva postala prava mala urbanista, pa še skrbeti si moral, da so srečni ljudje, živali, da ni preveč nasmeteno, da ni preveč zaposlenih, ker gre potem preveč denarja za njih. Skratka, res je bila super igra. Iz knjižnice pa sva si sposojala tudi razne poučne igre kot so Moje prvo čudovito raziskovanje zgodovine ali Moje prvo čudovito raziskovanje sveta in res je o bile super igre. Ampak to stane in kljub temu, da se mi zdi, da od iger lahko kaj odneseš, ne vem če se mi zdi prava ideja, da jih uvedeš v šolo. Prvič že zato, ker igrajo igre tudi doma, drugič pa zato, ker zgubljamo čas s tem, da dosežemo nek pedagoški cilj z igrami, ki ga nikoli zares ne bomo. Veliko bolje se otrok razvija, če mu damo list papirja v roke in svinčnik. Učitelj mora narediti nalogo zanimivo, ne pa igre, ker od iger, ki so vsem na voljo ne dobiš zadoščenja po želenem znanju.
Viri: učna gradiva od prof- Jožeta Rugelja
